UČITELJI IZVEN ŠOLSKIH ZIDOV NE OBSTAJAJO! Ali pač?

Hallo! ¡Hola! Zdravo! Bok! Ciao! Salut! Hi! Bonjour! Bontardi! Γειά σου!

Ime mi je Maya. Sem nasmejana pedagoginja, andragoginja in magistrica hispanistike in zelo rada delam z ljudmi. Kot srednješolka si niti v sanjah nisem predstavljala, da bom poučevala. Učitelji so se mi zdeli zelo pogumni ljudje. To, da stojiš pred občinstvom in na glas nekaj poveš, se mi je zdelo res hrabro dejanje. Toda moja študijska odločitev in delovne izkušnje so me popeljale v pedagoške vode. In tako imam danes za seboj dvanajst let izkušenj s poučevanjem.

Hitro sem ugotovila, da so učitelji povsem običajni ljudje.

Moja predstava o srednješolskih učiteljih je bila prav smešna. Mislila sem, da učitelji izven šolskih zidov ne obstajajo. Res je … To sem si mislila. No, ne samo jaz, tudi moji vrstniki. Verjeli smo, da učitelji obstajajo le v šoli, ko nas poučujejo. Nepredstavljivo je bilo, da imajo vsi ti ljudje družine, hobije, prijatelje … Da počnejo še druge stvari v življenju. Z leti pa se je ta slika popolnoma spremenila. Hitro sem ugotovila, da so učitelji povsem običajni ljudje, ki so si izbrali prekrasen poklic, a imajo poleg tega tudi normalno življenje kot vsi ostali.

Preden vam zaupam, zakaj obožujem svoje delo, bi izpostavila, kaj vse rada počnem, kako preživljam prosti čas in kaj me v življenju pravzaprav navdušuje in navdihuje.

Moja največja strast v življenju so jeziki!

Res je. Moja največja strast v življenju so jeziki. Zanima me prav vse, kar je v povezavi z jezikom: zakaj uporabimo prav takšno obliko, kaj pomeni beseda, ki še ni v mojem slovarju, kako jeziki vplivajo drug na drugega … Vedno poskusim osmisliti vse, kar je zame novo, in tako obogatiti svoje znanje. Učila sem se kar nekaj jezikov: španščino, italijanščino, francoščino, hrvaščino, angleščino, nizozemščino, slovenščino, papiamentu in latinščino. Z nekaterimi sem odraščala, v druge sem se zaljubila, tretji so bili potrebni zaradi številnih selitev. Za vsak jezik, ki ga govorim, obstaja poseben razlog. Med vsemi pa me najbolj navdušujeta španščina in nizozemščina.

Mogoče se sprašujete, zakaj latinščina. Odkar pomnim, sem si želela, da bi se nekega dne naučila ta mrtvi jezik. Moje nenavadne želje ni razumel nihče. Ko sem se na fakulteti odločila za latinščino kot izbirni predmet, so me vsi gledali, kot da sem padla na glavo. Zakaj bi si človek tako zakompliciral življenje, saj je latinščina od nekdaj veljala za zelo težek predmet. Učenje tujih jezikov se mi nikoli ni zdelo obremenjujoče, ravno nasprotno. Znanje jezikov je zelo koristno, saj pride še kako prav v današnjem svetu. Tudi latinščina. Zelo sem bila namreč presenečena, ko sem na bankomatu sredi Vatikana videla, da lahko izbereš latinščino pri dvigu gotovine. Kdo bi si mislil?!

Na seznamu jezikov, ki bi se jih še rada naučila, je tudi nova grščina. Lahko vam pa ponosno zaupam, da sem se pred kratkim podala na to pot!

Dokaz, da se študiju jezikov  posvetim z vso strastjo, je tudi Prešernova nagrada za raziskovalno delo z naslovom: »El Papiamento, un criollo de origen hispánico« (Papiamento, španski kreolski jezik).

Vpogled v raziskovalno delo najdete tukaj.

Povezavo do strokovnih člankov pa spodaj:

• El papiamento: un tesoro lingüístico

• Los paradigmas verbales en papiamento - una herencia africana bien arraigada en un criollo hispánico

Vse, kar prihranim, zapravim za potovanja, knjige in izobraževanja.

Večino prihrankov zapravim za potovanja. Pomenijo mi kratek pobeg v neznano, s čimer si napolnim baterije za nadaljnje delo. Na  potovanjih lahko doživiš tisto, kar si prebral v knjigah, videl v filmih, se naučil na tečajih … Vse se preplete: jezik, kultura, hrana, glasba, književnost … Vse, kar si nekoč videl le v učbeniku ali na ekranu, obstaja.

Na potovanjih rada raziskujem, se izgubljam med uličicami, brskam med rabljenimi knjigami na bolšjih trgih, fotografiram vse, kar vidim, srkam vtise in zbiram spomine ter spoznavam nove ljudi. Preberem vsa imena ulic in vse reklame ter prisluhnem glasu, ki napoveduje naslednje postajališče, ko se z javnim prevozom premikam z enega konca izbranega kraja na drugega. Po tiho ponovim, kar sem slišala, in premislim, kako v nekem jeziku izgovorijo določeno črko ali kombinacijo črk. Rada opazujem ljudi, pokušam lokalno hrano in kupujem lokalne izdelke. Veliko časa preživim tudi v trgovinah s hrano, kjer si ogledam, kaj vse imajo na izbiro. Tako si ustvarim sliko, kaj nekje radi jejo, spotoma pa se naučim še kakšno novo besedo. Verjetno mi ni treba dodati, da zelo rada jem.

Utrinki, spomini in fotografije, ki jih prinesem s potovanj, mi kasneje služijo kot inspiracija za slikanje, risanje, izdelavo nakita in nenazadnje za poučevanje. Ko imam čas in predvsem ko čutim kreativni navdih, vse te spomine spremenim v kos nakita, risbo ali sliko na platnu. S potovanj vedno prinesem tudi »posvojeno« knjigo. Kljub temu da doma nimam več prostora na policah, se ne moram zadržati, da ne bi »posvojila« vsaj ene. Rada kupujem rabljene knjige, saj se mi zdi, da jim tako ponudim drugo priložnost, nov dom, saj se je oseba, ki jih je imela pred tem, odločila, da jih ne potrebuje več.

V življenju me žene neustavljiva želja po znanju in napredku, zato se dodatno izobražujem in sledim novostim. Letno se udeležim vsaj treh izobraževanj (didaktika nizozemščine na univerzi v Utrechtu in didaktika španščine na Universitat Ramón Llull v Barceloni, poletna šola o razvoju človeškega govora na Univerzi v Utrechtu, jezikovne delavnice tujih jezikov Alpen-Adria Universität …) in mednarodnih projektov.

Ko se nečemu posvetiš in ugotoviš, da napreduješ, ti to da še dodaten zagon in spodbudo za delo. Vsekakor je zelo pomembno, da naletiš na pravo osebo, ki te zna motivirati. Zato ni vseeno, na kakšne učitelje naletimo.

»Kaj me osreči? Tuji jeziki, saj so vrata v svet!«. Tako sem zapisala leta 2017, ko sem sodelovala na natečaju Kaj me osreči L'MIT (Ljubljanska mreža info točk za mlade). Moja misel je bila izbrana in tiskana kot razglednica. In res je, jeziki omogočajo vstop v kulturo določenega naroda. Samo pomislite na neštete možnosti, ki so pred vami: potovanja, selitve, študij, dostop do književnosti v prvotnem jeziku, umetnost, domačini nekega kraja.

Nenazadnje imam še eno veliko strast: gibanje. Rada se sprehodim po gozdu in nekajkrat na teden me boste našli na treningu bodybalanca. Najbolj doma pa se počutim globoko pod vodo. Sem namreč tudi strastna potapljačica. 

Torej, če se vrnem k naslovu, »Učitelji izven šolskih zidov ne obstajajo« mislim, da ne preostane dodati kaj dosti. Učenje in poučevanje potekata na različne načine in predvsem tudi izven šolskih zidov!

Pridružite se mi na tej edinstveni poti in odkrijte z menoj nizozemščino in/ali španščino v udobju vašega najljubšega kotička doma ali najljubše kavarne!